Pismo do prijatelj

Ovih dani su bili teški, burni, vremenski beskonečni, svaki dan je bio teži od zadnji, svaki i svaki naredan, i danas znam da sutra će bude teži od danas, i den poslje taj, ali trpim ta bolja, kako kamšici na moj grb, kamšik od ogan i ljed na jedna drška pričvrsteni, kamšik koj pada na moj grbi a udira u moj mozak i rasparčuje moje srce, krvari odnadvor, zeljena krv kap po kap padaju u gladni usti crni željni za krv vruća, a od ta krv stvaraju glas i rječi prokleti i zlokobni, kako što bi reko Balašević ''od sreće tuga tka''. Kako generator na neljudski priće, kako beskrajna prića so tamni rječi so zlokobna narav.
Ali.....
Ovih dani su bili teški, burni, vremenski beskonečni...itd. dali neko može ovo da trpi, ovavi stvari događanja dugački godini i godini, ne vjerujem...svi bi bili negde daleko od ovaj svjet da su ovo doživjeli, ali zašto ja nisam, ja sam još tu i pisujem tu pismo do prijatelj, pismo do prijatelji, zašto, jer da nisam pisao ovo pismo onda ne bi imao prijatelji i ne bi imao na koj da pisem, ali ja imam i pišem da zbog ti nekoliko, malo prijatelja koji se broje na jedna ruka, i manje, su mi dali moć da trpim i da istrpim svi ovi dani, da trpim bolja. Oni su generator na ona zeljena krv koja kape od moje srce, beskrajni generatori na čista zeljena krv, nikad nisam i neću ostati bez krv dok imam ti prijatelji koji ću da se nađe u ovaj tekst od rječi tamno zeleni, u ovaj prosto nemoralan tekst srećna nesreća.....

Kap

Zadnja kap je ovo, pali su mnogo dan po dan i imalo mnogo ali ovo je zadnji kap
Toliko je
Nema više ljubav!

Čarolija

Ljetači konjič jaša na plava trava nebeska

Proleče pod njegovi zlatni kopita pjeva slatka pjesma

Sreča ispunjava njegova duša

A srce mu lumpuje neprekidno

Sunce sija na njegovi srebreni krila

Zvjezde pali su na njegova griva

U pun zanos sklopi oči i osječa vjetar kao gali njegovo krzno

Dok tako ljeti čarobna sila nepoznanica počela maziti

Njena čarolija upila se u njegovo srce i počela raditi

Od njegova glava počelo da raste srečen blesok

Čarolija rastela sve brže i brže

Rog je bilo to, taj konjič postao je u jednorog

Jednorog so zlatni kopita i srebreni krila

Taj konjič skačio i skačio po nebeskih livade

Taj jednorog u njega divi i gori

Čarolija još malo je gotova

Počelo njegovo tjelo da se menja

Konjič zableskao od sjajan rog

Krzno nestalo, samo jedna svjetla tačka na njegova glava ostala

A tjelo nije više konjič jednorog

Vilenjak je sada, bez krila

Počeo je padati od visine nebeskih

Kraj na ova sreča je sve bliže dok pada na oni demonski trnje

Kraj na ova priča je sve bliže

Ali od nebo svjetlost mjeseca došla

Vještica mjeseca došla spasiti ovja vilenjački konjič

Ovaj jednorog sa skršenig krilja

Vještica čarobna začarao vilenjak i dao krilja od svila

Vilenjak ispružio široko i odletao so vještica daleko zad one zvjezde sudbine

Психо

Temninata se spu{ti vrz sekoja ku}a, ulica, drvo, vrz se. Se {to postoi na zemjava spie a mojot um, jas se budam. Se gledam vo ogledalo i gledam crveni o~i, `edni, `edni za eden griz. Izleguvam niz vratata i prvo {to ~uvstvuvam e vozduhot, mirisot, ~uden miris, premnogu ~ist, ~istina koja mi ja budi `edta, `eden sum i odam da se napijam. Izleguvam na ulicata temna, samo ostricata vo mojata desna raka svetka, kako da e vol{ebna, ja gledam i me ma|epsuva. Odedna{…odedna{ pred mene gledam ne{to poleka krevko se dvi`i nakaj mene, toa e edna du{a koja si go bara patot kon svojata du{a, no neee jas ke go prese~am, toj pat, ne smee da si ja najde prva, patot do svoeto telo pred mene, pred jas da si go najdam, ostricata se krena i sledno be{e samo eden blesok koj ja zaslepi taa du{a i taa se izgubi zasekoga{, ja snema. Patot prodol`uva, prodol`i vo potraga po mojot pat, po patot po koj }e si ja skrotam `edta. Odam i pred mene gledam edni o~i ostri, luti, no ne mo`e da me pobedi, ne mo`e so toj pogled koga moite o~i imaat ostrina nevidena, lutina nepobedliva i najva`no od se toa se ludi, divi o~i koi poleka ama sigurno vleguvaat vo tie o~i, dodeka vleguvaat, so ostricata ja skrotuvam lutinata na tie o~i i za mig se mrtvo seriozni. Patot prodol`uva, svativ deka toa e patot kade }e najdam ne{to da ja skrotam mojata `ed. Odam i odedna{ pred mene gledam slavej, so prekrasen i silen glas, no mojot glas e kako dvaeset takvi glasovi, nema potreba da postoi takov glas, ostricata svetna i go izvadiv toj glas i go goltnav, kako {to prodol`iv, svativ deka nema posilen od mojot glas, no odzadi mene slu{am glasovi drugi, prvo, za~udeni, posle zastra{eni i na kraj ogor~eni, se svrtiv da vidam so mojot pogled, gledam du{i so ostri o~i kako gledat nakaj mene i se nadglasuvaat, ama mojot glas e kako dvaeset takvi, no, no… tie se dvaeset i dvajca…padnav, ostricata svetna vrz mene i u{te dvaesetina drugi svetnaa, me pobedija ku~kini sinovi a ni voda ne mi dadoa da si ja skrotam `edta.

Облаци

Denot se bli`i a utroto e pri kraj, so posledni razladeni povici zbori i ne razladuva od `e{koto letno sonce.Vo dale~ina podyirnuvaat nekolku temni glavi, podyirnuvaat od dale~inata duri zad dale~nite planini. Temni glavi bea nado{le od dale~inite i poleka go pokrivaa neboto. Go gledav toa sino nebo kako pocrnuva i mojata utrinska pro{etka nadvor vo priroda be{e pri kraj, taa moja nade` za du{evna mir po~na da pobleduva, no druga nade` dojde”sekoga{ ima utre”.Sedev pokraj {umata vo mojata naselba seu{te obiduvajki se da se opu{tam i da gi izbegnam, tie sekojdnevni mete`i. Sedev taka i gledav vo neboto, taka zadlabo~en osetiv edno malo vetrence kako me gali i sosema me zanese, so poluotvirena usta gledav taka vo dale~inite, veterot stana posilen i posilen i posilen i stigna do stepen koga jas bev zanesen vo eden vid na trans, i bukvalno dozivuvav orgazam. No toa poja~uvawe na ja~inata veterot ne prestana, vo sekoj moment be{e se pojako i pojako. Stigna do stepen koga ne be{e podnosliv tuku nadrazliv kako da grebe{e po moeto lice. Od dale~ina gi vidov tie temni glavi kako ne se poveke vo dale~ina tuku se pribli`ile i gi izvadile svoite zabi, dolgi ostri svetli zabi, i ja proboduvaat zemjata, i ja cicaat krvta, no tie nekolku zabi koi kornea par~iwa od zemjata stanaa se pobrojni i pobrojni. Krajot na ovaa moja potraga po du{even mir zavr{i, sega stigna momentot na moeto brzawe kon mojot dom dodeka ne me fatil do`dod koj vo blizina mie{e nekoi ulici. Brzav, itav, stignav. Stignav doma vo mojot mal stan na desetti sprat. Doma nema{e nikoj, sam bev, otidov vo sobata koja istivremeno be{e i mesto kade gi delevme soni{tata i kade primavme gosti i kade sto pravevme skoro se. Nadvor tie temni glavi se navednaa vrz zemjata i ja zatemnija. Tolku be{e temno {to sonot u{te rano me fati. Gledaj}i film sonot me zede i me izvi{i visoko. No kako {to me krena taka i me spu{ti. Se razbudiv vedar, nasmean i ~uden poln so energija. Stanav, nikoj nema{e doma, kako {to go najdov v~era domot taka go najdov i denes, prazen }utliv, ta`en, isto kako i nadvor, kade voobi~aeno ima mete` od koli, xagor od deca i galama od penzioneri, drndawa zborewa, ozboruvawa, karawa, anarhija fr~e{e pome|u ovie izvitkani stutkani senki. No sega nema{e ni{to od ova, samo ti{ina. Kako {to odev imav nekoe ~udno ~uvstvo kako podot da mi e poblisku od porano. Kako {to pominuvav vo hodnikot kon nadvore{nata vrata za da odam da kupam ne{to za jadewe, pominuvaj}i pokraj golemiot {ifower so ogledalo od desnata strana, na krajot od okoto mi se vide ne{to, ne{to ~udno, se svrtev naedna{ no ni{to tamu. Izlegov nadvor i poleka odot mi se zabavuva{e. Nadvor kako vo kaubojski filmovi, fale{e u{te pra{ina i grmu{ki razletani. Nikoj mrtva ti{ina, nitu eden ~ovek, nitu edna kola, nitu edna ptica ni{to. Prodol`iv so mornici kon prodavnicata i so pogled nanadvor vlegov vo nea. Vnatre nikoj, po~ekav no ni{to, nikoj ne dojde. Izlegov nadvor izbezumen i stresen od ova {to se slu~uva. Se str~av nakaj doma vrtejki se nasekade, levo, desno gore nadevajki se deka ke vidam nekoj na prozor, no nikoj. Stignav doma vo besoznanie, te~ina me obzede, nekoja ~udna te`ina i ne uspeav da izdr`am da ostanam na noze. Padnav no vo revoltiranost kon ona {to go ~uvstvuvam, stanav i trgnav kon kom{iite da gi pobaram nekoj od moite dali se tamu. Vlegov kaj tetka Grozda, vnatre kako i sekade, prazno, ti{ina mi bu~e{e vo u{ive. Podadov raka da se potpram na yidot, koga podadov raka pred o~i vidov ne{to {to me vxa{i i me kutna na zemja kako trupec, pogledot mi ide{e nakaj moite noze, toj pogled u{te tolku me vxa{i, se stapisav, ostanav bez zborovi. Stanav poleka, otidov do golemoto ogledalo obeseno na yidot i se vidov jas kako zjapam vo ogledaoloto okokoren iznenaden. Se vidov jas pred petnaesetina godini mal, a rzmisluvam kako {to razmisluvam sega. Najprvo bev nepodvizen so otvorena usta i ispla{en, no po kratko vreme se vrativ vo realnosta nasmean i vedar. 23godi{en mozok vo 8godi{no dete, toa e prednost. Izlegov nadvor vo trk bez razmisluvawe {to se slu~uva so mene. Vlegov vo prodavnica i si zemav jadewe i trgnav pak doma. Sedev taka skoro cel den doma, i mi se prijade sladoled, sladoled koj od mal go nemam jadeno, Mah so vkus na fstak, a toj go ima{e samo vo edna prodavnica, vo vtorata bela, tri zgradi posle mojata vo prodavnicata Iva. Otidov nabrzo tamu, a po pat neboto se stemni od crni te{ki oblaci i vo brzawe vlegov. Koga vlegov se stapisav, pozadi kasa stoe{e edna stara zena so br~ki, plava uniforma, i cigara vo usta. Bezprekorno me gleda{e, ne ni trepnuva{e. otidov do kasata poleka i pobarav Mah so fstak, taa se svrte i go otvori ogromniot fri`ider otpozadi, i izvadi eden izvalkan sladoled. Mi go podade i mi ka`a 25 den. Za sreka imav vo xeb 30 den. i dadov i nabrzina izlegov prosleden so pogled od starkata. Pred izlegubawe se svrtev da vidam dali navistina me prati so pogled, i navistina. Koga izlegov pogledot mi be{e svrten kon skalite od prodavnicata, a koga zatvoriv vrata bev svrten nakj prodava~kata koja uporno me gleda{e. se svrtev pak nakaj skalie koga pred mene stoe{e nekoj to~no pred faca. ^ovek vo palto, pantaloni i staromodni konduri. Ima{e bledo zbr~kano lice, so suvi bledi duri pomodreni o~i. ^ovekot me gleda{e uporno, jas se izviniv i trgnav po skalite. ^uvstvuvav kako me gleda toj ~ovek u{te, se svrtev nakaj nego i navistina me prate{e so pogled, morbiden pogled, pa go svrtev pogledot pak napred koga pred mene stoi ~ovek, ~ovek so palto, pantaloni i staromodni konduri, krenav pogled i go vidov istiot ~ovek kako stoi pred mene, se stapisav i napraviv nekolku ~ekori nazad so sladoledot krenat pred mene. Go zabele`av ~ovekot kako krvolo~no go prati sladoledot, mu rekov “sakate malku ~i~ko” toj mi kimna so glava i se nasmea, zabite ne mu bea kako sekoj ~ovek tuku ima{e mnogu golemi ostri pesjaci, cel pobledev i mu go dadov sladoledot, dodeka go jade{e krvolo~no kako nekoe divo `ivotno jas so tr~awe izbegav od nego. Tr~av bez da se svrtam, stignav povtorno doma i taka zgr~en i sobran vo topka vo krevetot le`ev I vo nekolku sekundi mi projdoa milion misli, sekakvi misli, no za moment se pribrav i razmisliv pak ubavo red po red. Mislev dolgo, za toa {to se slu~uva, na kraj se pribrav i stanav na noze. [to i da e, {to i da se slu~uva nema da go ~ekam da mi dojde tuka, stanavi trgnav nekade nadvor kon pri~initelite, kon pri~inite na ovie nadrealisti~ni slu~ki. Izlegov nadvor i stoev taka pred zgrada nekoe vreme, mislev, po koj pat da trgnam, neznaev samo po~nav da odam bez cel, kako skitnik. Najprvo patot koj neznaev kade ide be{e upaten kon centar, no skrativ noze dodeka stignav do nadolninata na @elezara, zastanav kako da saka{e ne{to da mi ka`e ne, ne natamu, pa jas se svrtev pak nazad i trgnav nakaj Zlatko, ne kako so plan tuku mahinalno.stignav do limonite zgradi (limeni zo{to se odnadvor se celite oblo`eni so lim). Tie se dve zgradi edna do druga a sproti niv ima redica niski gara`i. Taka jas idev poleka, vo eden moment na krajot na okoto mi se vide ne{to ~udno kako nekoj da visi na zgradata. Svrtev pogled i zabel`av na }o{ot od zgradata na na 3-ti sprat odnadvor kako nekoja glava me prati, kako {to poleka se dobli`uvav svativ deka toa e onoj ~uden ~ovek-vampir, a vednas zabele`av deka i od drugata zgrada isto taka ima{e nekoj kako me gleda, pa se pojavi i na pokrivot, i taka tri ~etri vampirski glavi me pratea, me demnea, a jas prodol`iv kako ni{to da ne sum videl, iako znaea i tie i jas deka mnogu dobro gi vidov i seu{te gi gledam. Kako {to pominuvav pokraj zgradite tie ~udni stvorewa po~naa da skokaat od zgradata do gara`ite, i taka se dodeka ne gi pominav zgradite, koga gi pominav tie se vcicaa vo }o{evi i poddlo me pratea.Stignav do kaj zgradata na Zlatko, vlegov vo dvorot, otidov do vleznata vrata a ~uvstvuvam kako tie faci me gledaat u{te, se svrtev a tie bea naredeni pred, vratata, edno dvaeset i poveke, me demnea so polunasmeani faci, kako vo sekoj moment da sakaat da ripnat da se nagostat od mene, zayvoniv na vrata a neznaev zo{to sum ovde samo zayvoniv kako da znaev deka nekoj ima doma, iako nitu eden ~ovek, barem ne normalen, zabele`av po pat, i pak se svrtev da gi pratam tie faci {to pravat, vremeto se naopbla~i premnogu, nadvor kako nok be{e, vratata se otvori i jas taka sreken deka ima nekoj so okokoreni o~i se vrtev naglo i ja vidov onaa stara prodava~ka kako stoi polunasmeana so zbr~kana faca i spu{teni o~i a cigarata i stoe{e nepodvi`no vo ustata. Zdrven gledav vo nea i se vrativ nekolku ~ekori nanazad i taka prodol`iv da odam, a odpozadi tie bitija, tie demoni po~naa da vleguvaat vo dvorot kako da be{e dogovoreno i po~naa da ja jadat zemjata, po~naa od vratata, patekata po koja odev, i od drugata strana taa `ena klekna i po~na da buta vo usta plo~ki, gelenderi, a odpozadi mo`e{e da se vidi deka pozadi niv ostanuva…ni{to crno, dupka i taka se pobrzo i pobrzo me obikolija a jas, jas samo stoev i pratev, na kraj koga vidov deka nema spas od ova {to se slu~uva, poglednav vo oblaci zami`av i viknav najsilno {to mo`ev: Neeeeeeeeeeeeeeeeeeeee!!!!! A tie me jadea poleka, poleka nozete racete liceto i vo toj moment grom udri vo mene i gi otvoriv o~ite gledajki kako sedam pokraj {umata a nadvor be{e zaobla~eno i duva{e silen veter koj na moeto lice pome{an so pesok li~e{e kako ne{to da mi go grebe, jade moeto lice, se svrtev levo, desno i stanav pa pobrzav doma dodeka ne me fatil do`dot koj nekade vo blizina mie{e nekoi ulici.

Mrtov

Patot temen mene me vodi gledam, temen kako I mojata dusa, dalecen I neprooden. Karpi visnati se nad mojata glava posakuvajki da me kasnat, da me goltnat, da se nahranat od mojata zla, temna dusa. Sakat da go vkusat gnojot koj raste vo moite slepi oci, da se nasladat od studenata krv od temen katran krv. Mrtvi sepoti sepotat, zujat silni osila, otrovni bodezi na krajnosta I nepovratnosta, temni sili bdejat I se molat za mojata crnota da bide pocrna. Mrtvi koski pistat vo mrakot na patot pozadi sekoja otrovna grmuska, zad sekoja karpa krvava, zborat zborovi so zamagleni rimi. Mojot od e mrtvecki , bez zvuk, gledam vo praznina kako hipnotiziran od dlabocinata na temnata pateka. Racete mi se secat kako od teski sabji I kornat meso, parcinja I parcinja, krv na mene koja me gori od svojata otrovna osnova. Sliki preletuvaat, sliki na sivi cuvstva, sivi moment od sivi luge, od sivi stanuvaat crni, temni se tie potemni od crnoto, me bodat vo moite zagnoeni oci od taa teska temnina, od taa teska crnina. Oblaci od ogan me zafakaat namesto dozd ogan blujat, kako volsebni zmejovi koi zagorceni od mene sakat da me unistat pred da go pominam ovoj neprooden pat. Volci so zolti oci I otrovni pesjaci me brkaat no jas ne mozam da trcam, orli so gromesti klunevi me rasparcuvaat. Patot e neprooden, moite bosi noze se iskasapeni od trnjata na zaboravot, mozokot mi se susi od tugi misli nadvladuvajki gi moite. Sto e sledno, sto moze da bide poloso. Kako da go preodam patot. Ima li nacin, ima li nadez, kolku li samo treba da odam, koj uste ke mi gi iscica koskite, ke mi gi skrsi strastite, koj. Tropot od nad mene se simnuva brzo kako tapani da se trkalaat po nebeski skalila, kako zvonesto zvono da mi go brka zivotot kako besna zurla da saka da mi ja progolta dusata. Krajot na patot nikogas nema da go vidam zasto nikogas ne sum go ni pocnal, jas sum uste na pocetok, krajot, nema kraj samo pocetok zasto voopsto ne se dvizam da go stignam krajot, zasto jas sum mrtov!

Месечина

Denot te~e, jas sum napnat, dopirot na sonceto vrz moite beli race e bolen, me o{tetuva, me grebe, me grize , me jade. Skrien vo vnatre{nosta na sobata, {to podaleku od toa vampirsko sonce, od toj krvopiec, sakam da izbegam no, gledam, nasekade e, okolu mene, vrz stolovite, podot, zavesata, yidot, mene…nasekade e. Begam vo mojata soba, temna, ubava, cela temna ladna, preplavena so paja`ini, a, muvlata od yidovite se ~uvstvuva oddaleku. No tamu sum najsre}en, najvesel najsilen. Gledam niz vratata i go gledam son~eviot zrak kako pominuva i zaminuva, toa svetlo mom~e so ostri o~i. So saati sedam vo taa prekrasna temnina, vo svetot na ne{tata koi sozdavaat sreka od temnoto, ladnoto, zlobnoto, nevkusnoto, toa e prava sre}a. Le`am na krevetot i mi teknuva da otvoram vrata, gledam dali ona dete si otide so svetkava ko`a, so o~i plamnati, dali ona dete so zabi na ko`ata ostri kako trnovi si otide, gledam i gledam sre}a, nadvor ima svetlina i toa prekrasna, bela, ubava, ne`na i mlada, mese~eva svetlina. Izlegov i rekov na otvorenoto nebo naredeno so yvezdi, prekrasni beli, sosema gol kako {to me rodile, kako {to me znae mojata majka, majka Mese~ina, rekov: “Koga, koga majko ke bidam pokraj tebe, koga ke ja gledame propasta na ovie smrtnici zaedno, koga ke peeme pesni zaedno dodeka drugite mirno umirat bez gri`a poradi pesnata ispeana od na{a usta, koga” toga{ edna kometa se javi na neboto, u{te tolku se osvetli, kako bel den be{e, odedna{ snema veter, snema zvuk, ni{to nema, samo taa svetlina. Gledav dolgo, gledav se dodeka taa ubavina, najubavata ubavica me|u site ubavici, ne me hipnotizira{e, so svojot bleskot ka`a ne{to, no ne ja svativ, pak ka`a, a toa be{e: “Sinko idi do {uma, {uma na tagata, najdi kapka sreka vo presu{enata reka na zaboravot i pronajdi se sebe vo taa izgubena reka vo sredinata na taa izgubena {uma najdi si ja izgubenata du{a i vrati se toga{ ke ja spodelime sre}ata jas, ti, i majka Zemja i ke se ligavime vrz ovie smrtnici, vrz ovie gre{nici, koi gre{ele vrz na{ite zakoni bezbo`ni, prirodni, sloodni za onie koi se pravedni i bez gram al~nost.” Vo toj moment se razbudiv od toj trans so nasmevka na tagata zo{to majka mi progovori za ne{to {to ne postoi, pa so nasmevka go pre~ekav sonceto koe me odvede do moja propast, do mojata smrt.