Denot te~e, jas sum napnat, dopirot na sonceto vrz moite beli race e bolen, me o{tetuva, me grebe, me grize , me jade. Skrien vo vnatre{nosta na sobata, {to podaleku od toa vampirsko sonce, od toj krvopiec, sakam da izbegam no, gledam, nasekade e, okolu mene, vrz stolovite, podot, zavesata, yidot, mene…nasekade e. Begam vo mojata soba, temna, ubava, cela temna ladna, preplavena so paja`ini, a, muvlata od yidovite se ~uvstvuva oddaleku. No tamu sum najsre}en, najvesel najsilen. Gledam niz vratata i go gledam son~eviot zrak kako pominuva i zaminuva, toa svetlo mom~e so ostri o~i. So saati sedam vo taa prekrasna temnina, vo svetot na ne{tata koi sozdavaat sreka od temnoto, ladnoto, zlobnoto, nevkusnoto, toa e prava sre}a. Le`am na krevetot i mi teknuva da otvoram vrata, gledam dali ona dete si otide so svetkava ko`a, so o~i plamnati, dali ona dete so zabi na ko`ata ostri kako trnovi si otide, gledam i gledam sre}a, nadvor ima svetlina i toa prekrasna, bela, ubava, ne`na i mlada, mese~eva svetlina. Izlegov i rekov na otvorenoto nebo naredeno so yvezdi, prekrasni beli, sosema gol kako {to me rodile, kako {to me znae mojata majka, majka Mese~ina, rekov: “Koga, koga majko ke bidam pokraj tebe, koga ke ja gledame propasta na ovie smrtnici zaedno, koga ke peeme pesni zaedno dodeka drugite mirno umirat bez gri`a poradi pesnata ispeana od na{a usta, koga” toga{ edna kometa se javi na neboto, u{te tolku se osvetli, kako bel den be{e, odedna{ snema veter, snema zvuk, ni{to nema, samo taa svetlina. Gledav dolgo, gledav se dodeka taa ubavina, najubavata ubavica me|u site ubavici, ne me hipnotizira{e, so svojot bleskot ka`a ne{to, no ne ja svativ, pak ka`a, a toa be{e: “Sinko idi do {uma, {uma na tagata, najdi kapka sreka vo presu{enata reka na zaboravot i pronajdi se sebe vo taa izgubena reka vo sredinata na taa izgubena {uma najdi si ja izgubenata du{a i vrati se toga{ ke ja spodelime sre}ata jas, ti, i majka Zemja i ke se ligavime vrz ovie smrtnici, vrz ovie gre{nici, koi gre{ele vrz na{ite zakoni bezbo`ni, prirodni, sloodni za onie koi se pravedni i bez gram al~nost.” Vo toj moment se razbudiv od toj trans so nasmevka na tagata zo{to majka mi progovori za ne{to {to ne postoi, pa so nasmevka go pre~ekav sonceto koe me odvede do moja propast, do mojata smrt.
0 comments:
Post a Comment