Mrtov

Patot temen mene me vodi gledam, temen kako I mojata dusa, dalecen I neprooden. Karpi visnati se nad mojata glava posakuvajki da me kasnat, da me goltnat, da se nahranat od mojata zla, temna dusa. Sakat da go vkusat gnojot koj raste vo moite slepi oci, da se nasladat od studenata krv od temen katran krv. Mrtvi sepoti sepotat, zujat silni osila, otrovni bodezi na krajnosta I nepovratnosta, temni sili bdejat I se molat za mojata crnota da bide pocrna. Mrtvi koski pistat vo mrakot na patot pozadi sekoja otrovna grmuska, zad sekoja karpa krvava, zborat zborovi so zamagleni rimi. Mojot od e mrtvecki , bez zvuk, gledam vo praznina kako hipnotiziran od dlabocinata na temnata pateka. Racete mi se secat kako od teski sabji I kornat meso, parcinja I parcinja, krv na mene koja me gori od svojata otrovna osnova. Sliki preletuvaat, sliki na sivi cuvstva, sivi moment od sivi luge, od sivi stanuvaat crni, temni se tie potemni od crnoto, me bodat vo moite zagnoeni oci od taa teska temnina, od taa teska crnina. Oblaci od ogan me zafakaat namesto dozd ogan blujat, kako volsebni zmejovi koi zagorceni od mene sakat da me unistat pred da go pominam ovoj neprooden pat. Volci so zolti oci I otrovni pesjaci me brkaat no jas ne mozam da trcam, orli so gromesti klunevi me rasparcuvaat. Patot e neprooden, moite bosi noze se iskasapeni od trnjata na zaboravot, mozokot mi se susi od tugi misli nadvladuvajki gi moite. Sto e sledno, sto moze da bide poloso. Kako da go preodam patot. Ima li nacin, ima li nadez, kolku li samo treba da odam, koj uste ke mi gi iscica koskite, ke mi gi skrsi strastite, koj. Tropot od nad mene se simnuva brzo kako tapani da se trkalaat po nebeski skalila, kako zvonesto zvono da mi go brka zivotot kako besna zurla da saka da mi ja progolta dusata. Krajot na patot nikogas nema da go vidam zasto nikogas ne sum go ni pocnal, jas sum uste na pocetok, krajot, nema kraj samo pocetok zasto voopsto ne se dvizam da go stignam krajot, zasto jas sum mrtov!