Od son me razbudi ne{to, ne, ne be{e ne{to od meso, ne be{e ne{to materijalno, me razbudi ne{to samo ne{to, stanav, a nadvor, sonce, prekrasna gletka niz prozorot, kako zlatno da be{e se nadvor, pozlateno, jas ma|epsan gledam niz prozorot dolgo i si zamisluvam {to }e pravam. Mislev dolgo pred da se soglasam {to }e pravam za da go iskoristam ova vol{ebstvo od zemja i sonce. Se oblekov i izlegov nadvor so krenata glava i zatvoreni o~i, vnesuvaj}i go sekoj bran na svetlina i veter vo mojata du{a. Trgnav so lessen ~ekor po zlatniot pat, na koj mi se razbudija ~uvstvata, koi bea dolgo mrtvi, no za ~udo se vratija od mrtvite. Eve ja nade`ta, eve se razbudi i sre}ata, ja ~uvstvuvam i tagata, no, no ne{to mi fali. Odot mi podzapre za{to neznaev zo{to se ~uvstvuvam nekako prazno, ne{to fali, glavnoto ~uvstvo bez koe nema da opstanat drugite ~uvstva, nikako ne mo`am da doznaam. Odev taka i mislev dolgo, stignav do {umata, pogledot be{e vol{eben, nad {umata sonceto be{e visoko, drvata samo {to po~nale da pozelenuvaat, ptici ima{e na sekoe drvo raspeani i veseli, dodeka gi gledav kako parovi od ptici peat na grankite na drvata mene namesto da mi bide ubavo mi stanuva{e se polo{o od toa, pa poradi toa prodol`iv vo {umata kade mi se vrati raspolo`enieto, vo {umata be{e kako nedoprena divina, tesni pat~iwa, br{leni okolu drvata, zeleni yidovi se krevaa na karpite od desnata strana, prekrasnata gletka me napravija sre}en no prazen, neznaej}i za{to sednav na zemjata zadlabo~en vo misli, koga pozadi mene dojde eden volk, golem kolku mene so meko belo sivo krzno, so sini o~i i sedan do mene, jas go poglednav no ne se ni ispal{iv niti se magepsav od negovoto prisustvo tuku si prodol`iv da navleguvam vo podlaboka depresija. No zo{to, si rekov, se e tolku prekrasno, zo{to jas sum ta`en. Po~uvstvuvav pozadi mene nekoe zabrzano di{ewe, pomisliv na volkot no toj seu{te sede{e do mene gledaj}i me, pa se svrtev i vidov drug poubav volk, vol~ica, taka stoe{e pozadi mene i me du{ka{e po vratot. Sedna do volkot potpiraj}i se na volkot i dvajcata gledaj}i me. Mi ka`uvaa ne{to, no ne gi sva}av, mi ka`uvaa {to e toa {to mi fali, koe e toa ~uvstvo, no jas bev zadlabo~en vo svoite sebi~ni problem. Koga svativ na kraj, svativ deka treba da slu{am i slu{av, i slu{nav. Ne, ne slu{nav, doznav {to e toa {to mi fali, i toa vocite ne mi ka`aa tie samo mi poka`aa, toa {to oni go imaat a jas ne, toa be{e i e qubov. Koga doznav mi olesna na du{ata ama ote`na na srceto, za{to bez qubovta, brzo }e izbledam, }e stanam samo senka vo {umata zamrznata od studot na temninata. No nade`ta mi pomogna da se krenam na noze, da poglednam pravo iako bledeeweto mi prodol`i, stanuvav se pobled i pobled koga svetlina se probi od grankite i udri pozadi edna grmu{ka koja bleska{e od ne{to pozadi nea, toa be{e, ne{to {to mi ja vrati qubopitnosta, trgnav poleka bez sila kon taa svetlin koga od zad grmu{kata izleze siluta so razletana kosa i svetlo lice i telo, samo kosata be{e vidliva i siluetata dovolno da se vidi deka e `ena, `ena koja mi go zapre zdivot. Pa prestanav da di{am koga se dobli`uva{e do mene, koga zabele`av deka svetlinata me obikoli i me obzede najubavoto ~uvstvo {to nekoga{ sum go ~uvstvuval. Svetlinata progovori a nejzni zborovi se:
“ Jas sum ona {to ti saka{, a ti si ona {to mene mi e potrebno da bide{, da saka{, nie sme edno sega, zasekoga{, kako {to od larva stanuva peperutka, taka jas od svetlina stanav ona {to tebe }e te napravi sre}en, stanav Qubov!”
I qubovta me najde i me usre}i, me ispolni sega `iveam samo od toa pokraj grmu{kata na qubovta.
0 comments:
Post a Comment